Gledam ta ženski obraz in slutim, da v njem prevbivata tudi njen vonj ter moj spomin. Oba vselej na robu prepada. Kakor da se je ta obraz nenadoma izpraznil trenutne radosti in se napolnil s svetlobo mile bolečine, v kateri prebivajo vprašanja in pričakovanja na odgovore, ki jih ni. Množico ljudi vidim v tem obrazu. Tudi Liv U. zagledam nenadoma v njem, ko jo nekoč gledam v filmu, sam, in ko pomislim, takrat, da njen obraz govori samo meni, mojim resničnim podobam in sanjam, katerih se, tako takrat kakor zdaj, ne morem dotakniti… Da govori zdaj ta obraz, ki me samo še spominja na Liv, tudi moji nemoči, a nagovarja tiho željo, da prodrem vanj, v njegovo nevidno telo in njegove misli, ki so neslišne, a razodevajo začudenost novega spoznanja, polnega mile bolečine. Gledam ta obraz, ki nenadoma nima več imena, a slišim misli, ki se glasno tihotapijo v njem, prepoznam počutja in strasti, ki prebivajo v njem, ker so nenadoma del tudi mojega časa in spomina.
Zagledam rdečilo na njenih ustnicah, ki se razliva, kakor bi se njen obraz razkrajal od poželenja, samote in strahu. Gledam njene svetle, temnomodre oči in verjamem, da vidim globoko v njihovo notranjost, ki je podobna moji. Da vidim njeno neizrekljivo bolečino, ki izgineva in daje prostor radostnemu pričakovanju. Ta obraz je kakor dan, od katerega so ostali samo še ostanki, svetli in bleščeči koščki svetlobe, ki se nagiba v temno noč brez sanj. V njem ostaja samo še slutnja telesa, odprtega do vseh in voljnega slehernega dotika in vonjav. Kakor mladost. In nenadoma v tem obrazu ne vidim več tistih svetlih temnomodrih oči. Zdaj so zelene.
Nenadoma ne slutim več njenega voljnega in odprtega telesa, da bi ga ljubil. (Vselej in samo takrat, ko ga ni.) Zdaj vidim zgodbo v tistem obrazu, slutim življenje, bolečino odsotnosti in radost pozabe, ki se zlivata v pokrajine hrepenenja. Slutim besede, ki so zapisane na njenem obrazu, ostanke zgodbe, izgubljene v mojih in njenih mislih…
Zabrisani obrazi, za katerimi se skrivajo intimne zgodbe, ki segajo v resničnost in laž našega vsakdana, predvsem pa podirajo platno našega zavestnega in podzavestnega vsakdana, so obrazi, ki nam jih poklanja Paolo Cervi Kervischer, likovni pesnik našega časa in širokega prostora. Skozi tisočere oči, raznolike trenutke razpoloženja, slutim, da Paolo zliva in preliva svoje obraze v en sam velik obraz svoje ljubezni spomina in pozabe. Tako kakor mi, kakor jaz… Njegove barve, prežete s svetlobo in temo, ki prebivata v istem obrazu, kakor zlite od cestišča nad prepadom, ustvarjajo bežne in zabrisane podobe časa, ki je tudi (moj) naš. In v tem minevanju, ki se zdi kakor potujoči vlak, s katerega gledam pokrajino, posuto z ostanki svojega spomina in s stegnjeno roko lovim obraze, kakor pokrite s solzami, ob tistem cestišču nad prepadom, se v meni prebuja zavest življenja, ljubezni in smrti.
In za tistimi obrazi naenkrat zagledam travnik in ob njem reko. Pokrajino, ki je tudi moja. Danes, v spominu in zdaj.
Mais pourquoi? da vselej vidim bolečino v radosti novega odkritja? Zaradi minevanja ali bivanja?
Gledam njen obraz in mislim, da je tisti travnik, ki se skriva za njim, preraslo junijsko cvetje. Tudi marjetice. Gledam njen obraz in mislim, da se nekje ob tistem travniku sklanja čez leseno ograjo, za katero rastejo sadna drevesa v visoki travi. V travi, ki še ni pokošena, da se ne vidi prepada, ki je na drugi strani. In morja, ki je globoko spodaj. Modrega in širokega.
Paolo Cervi Kervischer © 2008 - Valid: CSS, XHTML 1.0 - Powered by Fucine.IT - Credits